MTB Soča flow

Datum: 20. 6. 2024
Krajše počitnice sva preživela v dolini Soče. Za prvi dan sva izbrala srednjeveško mestece Kanal in dva traila, ki sva ju povezala med seboj: Soča flow in Marijino Celje. Najina krožna tura je bila dolga približno 35 km, s 1300 metri vzpona.
Parkirala sva na parkirišču pri osnovni šoli Kanal. Z vzponom sva začela najprej po cesti, nato po zmerno vzpenjajočem se makadamu, vse do akumulacijskega jezera ČHE Avče. Pot je bila dobro označena, na križiščih sva sledila vijolično lesenim oznakam za mtb. Čeprav sva večinoma kolesarila po gozdu v senci, sta vročina in sopara naredili svoje. Pri akumulacijskem jezeru sva imela kratko pavzo, nato pa sva zagrizla še v zadnji strm klanec po enoslednici, ki naju je pripeljala do samega vrha Avškega kuka (675 m).
Z vrha sta speljana dva traila, en je po težavnosti označen z modro (Soča flow), drugi s črno (DH Avče). Črn je primeren samo za izkušene kolesarje, medtem ko je moder namenjen tudi kolesarjem z začetnim in osnovnim znanjem. No, vsaj po opisu naj bi bilo tako, čeprav ima nekaj težjih odsekov, predvsem strmih in bolj zaprtih zavojev ter veliko kompresij. Midva sva za ogrevanje izbrala lažjega in na koncu pri tem tudi ostala. Težja proga bo tako počakala na druge, boljše čase, saj sem že s prvim spustom imela nekaj težav.
Soča flow je dolg in razgiban, s hitrimi in tekočimi deli, bolj strmimi in zaprtimi zavoji ter krajšimi tehničnimi odseki s kamni. Vmes je tudi kakšen manjši skok in drop. Prepričana sem, da ko progo enkrat spoznaš, je lahko zelo hitra in ritmična. Všeč mi je tudi, da se obe progi (modra in črna) med seboj prepletata, kar pomeni, da lahko pri spustu kombiniraš med različnimi variantami.
Težavnost: modra | Dolžina: 3,1 km | Spust: 506 m.n.v.
Trail je v meni pustil mešane vtise. Ne zato, ker bi bil tako slab, temveč, ker na njem preprosto nisem uživala. Kljub mokrim delom je bil oprijem večinoma zelo dober, toda v moji glavi je nastala blokada, da preveč drsi. Občasno so se na progi pojavile manjše veje, sredinski del pa je bil zaraščen in obdan s trnji, zato sva na nekaterih odsekih imela nekaj orientacijskih težav. Čeprav je trail dajal vtis, da se tu ne vozi prav veliko kolesarjev, sva ob pogledu na okolico ugotovila, da je gozd poln podrtih dreves (verjetno posledica neurij). Zato vse pohvale vsem, ki skrbite, da je trail še vedno prevozen.
Vsekakor bi progi (in sebi) rada dala še kakšno priložnost. Pa tudi nekateri odseki na črni so bili videti zelo zanimivi, zato sem prepričana, da tu nisva bila zadnjič. Kako že pravijo? V tretje gre rado.