Jasmina Jerant Primer Anhovo pogovor in predstavitev knjige Knjižnica Domžale 11 12 2024

Zgodba iz knjige Primer Anhovo je iz srednje Soške doline, pripovedujejo pa jo lokalni ljudje, pišejo pa raziskovalci, zdravniki, zgodovinarji ter okoljevarstveni aktivisti. Knjiga je zgodba o azbestu, mineralu, ki je mnogim v Anhovem in okolici dal kruh celim družinam, pa tudi razredčil družine zaradi smrti. To se ne dogaja samo pri nas v Sloveniji in Soški dolini, temveč povsod po svetu. Ta mineral treh barv, ki je ljudem vdahnil življenje jim ga je tudi vzel. Ob reki Soči se že od leta 1921, ko so začeli z proizvodnjo azbesta, menjavata življenje in smrt. Stotri leta so od tega. Avtorica Jasmina Jerant v svoji zgodovinski in hkrati aktualni, družbeno-kritični knjigi Primer Anhovo pripoveduje o nastanku in razvoju velike cementarne ter o vzponu in padcu azbesta tudi na globalni ravni. Nekoč je veljal azbest za čudežni gradbeni material, saj se topi na višjih temperaturah kot jeklo in na malo nižjih temperaturah, kot titan. V knjigi pa so vzporedno nanizani ključni dogodki in preobrati, povezani z zdravstveno problematiko prebivalstva in z najdlje trajajočim okoljevarstvenim gibanjem pri nas.
V organizaciji Cvete Zalokar ter Knjižnice Domžale je v prostorih Knjižnice Domžale v sredo, 11. 12. 2024 potekal pogovor z Jasmino Jerant - avtorico knjige, ki pripoveduje tragično zgodbo Anhovega in Soške doline, katero je zaznamoval azbest - mineral, ki je mnogim dal kruh, a jim vzel tudi življenja. Pogovor je nanesel tudi na pretresljive zgodbe, ki so se odvijale med azbestom, sedanjim kurjenjem odpadkov ter razvojem in zdravstveno krizo. Avtorica je v pogovoru, ki ga je vodila Cveta Zalokar, delila zgodbe ljudi, ki so se soočali s posledicami dela z azbestom, in razkrila, kako ta problematika še vedno vpliva na življenja prebivalcev, saj se zdaj v bližnji tovarni kurijo na tisoče ton odpadkov, kar ponovno ogroža njihovo zdravje. Pogovor z avtorico je vodila Cveta Zalokar.
Tako je v knjig Primer: Anhovo družbena, politična, zgodovinska, gospodarska, okoljska, antropološka, novinarska in osebna pripoved najbolj tragične zgodbe slovenske moderne zgodovine. Kronično primanjkuje o ozaveščanju ljudi take literature, ki dosega najvišje mednarodne kriterije. Knjiga bralca zaradi izjemnega načina pripovedovanja nemudoma prevzame in ga ne izpusti vse do konca. Zato je ta knjiga nujno branje za razumevanje časa in prostora.
Jasmina Jerant je uvodoma povedala, da zadnji dve leti živi v Soški dolini in da je zaradi azbestoze pri komaj 44. letih umrl njen brat, pa tudi nekateri drugi sorodniki in znanci, pa sploh ni delal v tovarni. Knjiga Primer: Anhovo opisuje srednjo Soško dolino in gigantsko cementarno, povezano z lokalnimi kraji od začetka dvajsetega stoletja do danes. Angažirana, iskriva in skrbno dokumentirana zgodovinopisna in raziskovalna pripoved prikaže vzpon in padec čudežnega gradbenega materiala azbesta na slovenskem primeru v Soški dolini, vzporedno pa tudi najdlje trajajoče okoljevarstveno gibanje pri nas. Poglavja v knjigi se nizajo skozi desetletja z vsemi ključnimi dogodki, preobrati, napakami, tragedijami in vsem zamolčanim. V knjigi je tudi zapisano, kako je ob smaragdno reko Sočo, slovenski naravni biser, sploh prišel azbest, in kako je mogoče, da danes namesto azbesta v tej ozki dolini kurijo enormne količine odpadkov s širšega območja, četudi je skoraj šeststo zdravnikov podpisalo peticijo, da je stanje treba urediti. In teh odpadkov je zelo malo iz naših krajev, saj so lastniki tujci, zato večina odpadkov pride iz tujine v to prelepo Soško dolino, kjer jih sežigajo. V knjigi je opisano tudi, kdo so bili lastniki velikanske tovarne skozi čas in kako so ti kraji postali usodno odvisni od njenega ekonomskega uspeha.
Jasmina Jerant je veliko govorila o zgodovini cementarne in različnih lastnikih, med katerimi je bila najslavnejša mogočna in številna družina Stock, ki jo Primorci poznajo po raznih reklamah, največ za Brandy Stock 84 v Trstu. Lastništvo se je spreminjalo in je po vojni pripadalo državi oziroma Ljudski republiki Sloveniji ter pozneje Socialistični republiki Sloveniji. Z nastankom samostojne države Republike Slovenije pa so nastali novi in drugačni problemi, poleg nadaljevanja vpliva škodljivega azbesta na zdravje, saj so ljudje množično umirali za azbestozo, je sedaj lastništvo sosednjih držav Italije in Avstrije, kar se kaže kot še dodatno izkoriščanje domačinov in njihovega okolja s sežiganjem odpadkov, ki jih v 75 % vozijo dnevno z množico tovornjakov naravnost v Anhovo in jih tam neselektivno sežigajo, in sicer z daleč previsokimi izpusti škodljivih snovi in plinov v ozračje. Skupni sežig je 110.000 ton letno. Italijani nam vsako leto pripeljejo kar 82.5oo ton smeti, in če je na vsakem tovornjaku 5 ton smeti, je to nič manj kot 16.500 tovornjakov letno ali kakšnih 60, 65 na delovni dan. Kakšna strahotna obremenitev za vse okolje je to, si lahko predstavljajo le domačini, ki morajo vse to gledati, trpeti, obolevati in umirati.