Katarina, hvala ti za poseben prispevek, za vpogled v tvoje razmišljanje. Bodi ponosna na svoj življenjski nazor. Lahko ti vlomijo v hišo in ti vse odnesejo, a ne izkušenj in spominov, ki jih pridno skladaš na pohodih. Tudi mene preganja misel, da čas, ki ga imamo, ni neomejen, zato ga je treba izkoristiti. Naj ti noge dobro služijo in naj te pohodništvo še naprej prijetno zastruplja! Srečno!
Hvala za te lepe misli. Življenje nam na pot polaga nešteto priložnosti, od nas je odvisno koliko, katere in če sploh kakšno bomo vzeli in jo izkusili. Želim ti veliko novih izkušenj v novem letu. Nikoli jih ni preveč in nekatere nas res trajno spremenijo. Srečno tudi tebi.
z njima sem bila dvakrat po 14 dni. prvič ko sem bila z njima, smo se ujele, se začutile ali našle na isti frekvenci, v cca 4 dneh. ko sem prišla k njima drugič, mesec dni kasneje, smo bile na ti takoj ko sem stopila iz avta. ne znam ti razložiti, ampak tudi s psmi, ki jih srečujem na poteh, se takoj ulovim. recimo ko pridem na farmo, s katere sem pred dvema letoma čuvala krave. tam imajo stiri pse, ogromne, stare. srečamo se samo občasno in res redko. a kadarkoli pridem tja pritečejo k meni, se mi dobrikajo in lastniku nikakor ni jasno zakaj se tako obnašajo do mene. govorim o pasmah kangal, nemški in belgijski ovčar, tornjak. pa se spomnim tiste psa iz Bosne, ki sem ga spoznala letos. potepuški pes, ki je toliko časa hodil za mano, da sem ga morala "zgrda" spoditi. res mi je bilo hudo zanj, ampak ne morem posvojiti psa. pika mi je dovolj in ko je več ne bo, ne bom imela več nobenega psa. nočem take odgovornosti. a to da se razumem z njimi ni povezano z odgovornostjo do njih. z živalmi se očitno sporazumevam podobno kot z ljudmi.
Hvala.
Katarina, hvala ti za poseben prispevek, za vpogled v tvoje razmišljanje. Bodi ponosna na svoj življenjski nazor. Lahko ti vlomijo v hišo in ti vse odnesejo, a ne izkušenj in spominov, ki jih pridno skladaš na pohodih. Tudi mene preganja misel, da čas, ki ga imamo, ni neomejen, zato ga je treba izkoristiti. Naj ti noge dobro služijo in naj te pohodništvo še naprej prijetno zastruplja! Srečno!
Hvala za te lepe misli. Življenje nam na pot polaga nešteto priložnosti, od nas je odvisno koliko, katere in če sploh kakšno bomo vzeli in jo izkusili. Želim ti veliko novih izkušenj v novem letu. Nikoli jih ni preveč in nekatere nas res trajno spremenijo. Srečno tudi tebi.
Če navežeš globoke stike z psmi, kako se potem posloviš po 6 mesecih? To je tako težko..
z njima sem bila dvakrat po 14 dni. prvič ko sem bila z njima, smo se ujele, se začutile ali našle na isti frekvenci, v cca 4 dneh. ko sem prišla k njima drugič, mesec dni kasneje, smo bile na ti takoj ko sem stopila iz avta. ne znam ti razložiti, ampak tudi s psmi, ki jih srečujem na poteh, se takoj ulovim.
recimo ko pridem na farmo, s katere sem pred dvema letoma čuvala krave. tam imajo stiri pse, ogromne, stare. srečamo se samo občasno in res redko. a kadarkoli pridem tja pritečejo k meni, se mi dobrikajo in lastniku nikakor ni jasno zakaj se tako obnašajo do mene. govorim o pasmah kangal, nemški in belgijski ovčar, tornjak. pa se spomnim tiste psa iz Bosne, ki sem ga spoznala letos. potepuški pes, ki je toliko časa hodil za mano, da sem ga morala "zgrda" spoditi. res mi je bilo hudo zanj, ampak ne morem posvojiti psa. pika mi je dovolj in ko je več ne bo, ne bom imela več nobenega psa. nočem take odgovornosti. a to da se razumem z njimi ni povezano z odgovornostjo do njih. z živalmi se očitno sporazumevam podobno kot z ljudmi.