Dragica Čeč, Nezakonski otroci in njihove matere

Nezakonski otroci in njihove matere: spremembe v razsvetljenstvu in prva desetletja rejniškega sistema
Z nezakonskimi otroki se je absolutistična država začela intenzivno ukvarjati, ker je populacija v razsvetljenski miselnosti začela predstavljati bogastvo države. Pri tem je pravna in politična teorija do določene mere dekriminalizirala nekatere prakse - nekaj časa detomor (ko je nekoliko sprostila rigorozen kazenski red) - in še bolj kriminalizirala druge, npr. splav in t. i. namerno zapuščanje otroka, ko je mati svojega otroka pustila tako, da je bil izpostavljen smrti ali potencialni smrti. Ista politika je vsaj v sedemdesetih letih 18. stoletja začela ustvarjati poseben sistem skrbništva nad nezakonskimi otroki, s katerim naj bi omogočila zmanjševanje smrti novorojenčkov in dojenčkov. Ustanovila je namreč porodnišnice in z njimi povezane najdenišnice. Slednje so bile »prehodne« ustanove, iz katerih so novorojenčke ali zelo majhne dojenčke oddajali v rejo, predvsem na podeželje, z njihovo oddajo pa so se prenašale tudi nekatere prakse - cepljenja, skrbi za dojenca. Po prvih desetletjih problemov s financiranjem sistema je z jožefinskimi reformami vzpostavila tudi sredstva za delovanje sistema, torej za izplačila rejnin krušnim staršem. Vzpostavitev najdenišnic sodi med najbolj tipične primere diferenciacije ubožnih ustanov, kot je pod vplivom Foucaulta ta proces poimenoval Stekl (Stekl, 1978). Pawlowsky trdi, da so najdenišnice izraz novega zavedanja poznega 18. stoletja, da nezakonski otroci niso samo individualni, ampak družbeni problem (Pawlowsky, 2001). Njeno osnovno idejo je treba nadgraditi s principi populističnih politik, ki so nalagale državi táko skrb za dobrobit otrok, a še več, da takšnih otrok ne sme izgubiti, niti z oddajo v najdenišnice na drugo suvereno območje. Z vzpostavitvijo tega sistema so v posameznih jedrih v širši okolici glavne ceste Dunaj-Trst, pa tudi ob drugih pomembnih trgovskih poteh, povezanih s Trstom, nastala velika jedra rejniških staršev/mater. Z večanjem števila rejniških otrok pa so se pogosteje pojavljale tudi kritike. Že leta 1781 je anonimni avtor zapisal, da postaja oskrba rejniških otrok »posel«, s katerim se ljudje preživljajo, in da namenjajo »ubogim kreaturam« le toliko oskrbe, kot je dopušča stiska, v kateri so se znašli sami. Smrtnost med rejniškimi otroci je bila visoka, a za državno politiko je bilo bolje, da smrtna statistika ni nastajala v instituciji, torej še pred oddajo v rejo. Obenem pa so vzpostavljali materinstvo kot »naravno« vedênje žensk ter vsako smrt otroka kot odklon od praks in čustvovanj, ki so ženski »prirojena«. Konec drugega desetletja 19. stoletja so smrtnost rejniških otrok in zlorabe s plačevanjem rejniških podpor postale velik problem, ki se je končal z večletnimi preiskovalni procesi in z zaprtjem več rejniških staršev. Sodni pregoni so do določene mere vzpostavili podobo okrutne ženske, ki je zanemarila vsak »naraven« materinski čut in ki je načrtno umorila rejniške otroke. A že samo nadaljevanje tovrstnih praks (in tudi zločini, ki jih povezujejo s storilci) kažejo predvsem veliko stisko staršev/mater, ki svojo vlogo matere in stisko svojih otrok vidijo kot velik, za dane okoliščine tudi težko rešljiv problem.
Posnetek s simpozija Zgodovina in žensko reproduktivno telo, Ljubljana 18. december 2023
Scenarij, snemanje in režija: Bojan Balkovec
Montaža: Polona Meglič
RUclips Oddelek za zgodovino FF UL
/ oddelekzazgodovinoffun...
RUclips Zgodovina.si
/ zgodovinasi
Facebook Središče za javno zgodovino / cphljubljana
Facebook Slovenska zgodovina / slovenskazgodovina
Oddelek za zgodovino FF UL zgodovina.ff.u...
© Središče za javno zgodovino
© Slovenska zgodovina
© Oddelek za zgodovino FF UL
#OddelekzazgodovinoFFUL
#FilozofskafakultetaUniverzavLjubljani
#Slovenskazgodovina
#DepartmentofHistory
#FacultyofArtsUniversityinLjubljana
#SloveneHistory
#Središčezajavnozgodovino
#Centerforpublichistory